Maska – Seminar
Nova pošta, 11. 5. ob 19.00
Ben Woodard:
Brez posebnega statusa: Ekologije vršljivskosti v ekologiji
Vršljivskost (ki pomeni sposobnost ciljno usmerjenega delovanja) je danes osrednja tema razprav o ekologiji tako v humanistiki kot vse pogosteje tudi v naravoslovju. Na predavanju bodo predstavljeni različni načini, na katere je mogoče uporabiti vršljivskost za usmerjanje živih in neživih entitet v okviru ekološkega razmišljanja v najširšem pomenu besede. Zlasti v humanistiki se pojem vršljivskosti vse pogosteje uporablja za pripisovanje pomena nečloveškim entitetam ali za poudarjanje, da je človeška vršljivskost v resnici utelešena ali nekognitivna v širši posthumanistični obliki. V okviru bioloških znanosti in zlasti ekologije ima vršljivskost organizmov bolj omejeno vlogo, vendar postaja vse bolj pomembna pri negenocentričnih pristopih k razumevanju življenja in okolja. V nadaljevanju trdim, da je imel ta poudarek na vršljivskosti škodljive učinke in da je v veliki meri služil kot sredstvo za zaščito humanistike pred dejanskim sodelovanjem z naravoslovnimi vedami. Še več, v drugi polovici predavanja se bom posvetil delu Sylvie Wynter in pokazal, da je odpor ekohumanistike do sodelovanja z biološkimi vedami ostal povezan s kolonialnim evrocentrizmom, ki zanika materialne pogoje življenja in konceptualne oblike človeškega obstoja.
Ben Woodard je neodvisni raziskovalec iz Nemčije. Njegovo delo se osredotoča na odnos med naturalizmom in idealizmom v dolgem devetnajstem stoletju.
Trenutno pripravlja monografijo o razmerju naturalizma in formalizma v naravoslovnih vedah. Njegova knjiga Schellingov naturalizem (Schelling’s Naturalism) je izšla v 2019 pri založbi Edinburgh University Press.