Torek, 30. marec 2021, 16.30, spletno predavanje
Povezava: https://us02web.zoom.us/j/84428530440?pwd=bkp3VzZXeGYwNWRvM1k1bXpRTDhadz09
Glavne kulturne institucije, ki jih je socialistična kulturna politika vzpostavljala v 1950-ih in 1960-ih, so podpirale kulturno-ideološko doktrino, kasneje poimenovano »socialistični modernizem«. Konec 1960-ih, kot rezultat sprememb splošnih umetnostnih paradigem in politike, pa je ena glavnih značilnosti »mladinske kulture« postala prav odločna kritika takšnih institucionalnih razmer. Paradoksalno – in deloma zaradi liberalnejšega ozračja poznih 1960-ih – je takratni socialistični institucionalni sistem omogočal tako delovanje »socialističnega modernizma« kot nastanek in delovanje »nove umetnosti«, ki je predstavljala kontrakulturno gesto proti zatohlosti obstoječega sistema.
V Srbiji so prve razstave novih umetniških praks potekale s podporo institucij za mladinsko kulturo. Uvedel jih je umetniški program Biljane Tomić za gledališki festival BITEF leta 1967 v Beogradu, sledili sta razstavi slovenske Skupine OHO na Tribuni mladih leta 1969 v Novem Sadu in Domu mladine leta 1970 v Beogradu. Prve konceptualne skupine v Srbiji – KOD v Novem Sadu in Bosch+Bosch v Subotici – so se pojavile leta 1970, že marca 1971 pa je beograjski Muzej sodobne umetnosti priredil razstavo Primeri konceptualne umetnosti v Jugoslaviji, ki sta jo kurirala Biljana Tomić in Ješa Denegri. Nekaj mesecev kasneje se je v Beogradu odprl SKC – Študentski kulturni center, katerega galerija je postala prizorišče in produkcijska platforma novega pristopa k umetniški praksi ter razstav kot angažiranih dogodkov, kar je doseglo vrhunec s projektom OKTOBER 75.
Predavanje sledi tem dogodkom in jih kritično interpretira z vidika razstavnih praks in institucionalne dinamike, še posebej skozi prizmo razstavnih in zbiralnih politik beograjskega Muzeja sodobne umetnosti. Zaključi se z letom 1983, ko je bila organizirana prva večja retrospektiva novih umetniških praks v Srbiji, pa tudi prva retrospektivna razstava mednarodno priznanega predstavnika te umetnostne paradigme, Roberta Smithsona.
Predavanje bo v angleščini in je del seminarja Razstavljanje likovne umetnosti na Slovenskem od 19. stoletja do danes, ki ga organizirata Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Društvo Igor Zabel. Dogodek: https://www.facebook.com/events/255087962925237
Branislav Dimitrijević je profesor zgodovine in teorije umetnosti na Visoki šoli za umetnost in oblikovanje v Beogradu. Poučuje in piše o umetnosti in kulturi socialistične Jugoslavije, o avantgardni in sodobni umetnosti ter razstavnih zgodovinah. Je avtor knjig Potrošeni Socijalizam: Kultura, konzumerizam i društvena imaginacija u Jugoslaviji, 1950–1974 (Potrošeni socializem: Kultura, potrošništvo in družbena imaginacija v Jugoslaviji, 1950–1974, Fabrika knjiga, Beograd, 2016), O Normalnosti: Umetnost u Srbiji 1989–2001 (O normalnosti: Umetnost v Srbiji 1989–2001, MSU, Beograd, 2005, z B. Anđelković in D. Sretenović) in Jugoslavija: Zašto i kako? (Jugoslavija: Zakaj in kako?, Muzej Jugoslavije, Beograd, 2019, z I. Erdei in T. Toroman). Od sredine 1990-ih deluje kot kurator za sodobno umetnost, osredotočen predvsem na raziskovanje lokacijsko in kontekstualno specifične umetnosti. Izbrana besedila: https://independent.academia.edu/BranislavDimitrijevic